KreaturA

Tag: jelena rusjan

TRUS!

new band TRUS! 

TRUS!, very fresh band of experienced performers and musicians, which at the moment still have shallow roots based in a relaxed, spontaneous  improvisation and jams. Musical ideas of the band, which are stretched  from trash garage pop, minimal, punk, and alternative rock, were partially materialized in the “no-budget” demo recordings. Škrio Orkestra, Vanilla Riot, Kombo Zlatko Kaučič, The Puzzled and Trans trio are references that say a lot and at the same time nothing about this unpredictable gang, gathered mainly by immense desire to create. Their musicality boils of mighty and powerful outbreaks, while at the same time, also showing feminine side of the band.

TRUS! are Marko, Boštjan  and Jelena

You can listen and download, for free, two  TRUS! songs from CD compilation “Klubski Maraton 12” released by Radio Študent on link below:

TRUS! bandcamp

Advertisements
neforma

neforma

banksY

SpLet priKUpnih biZarnosti!!!!

v dnevnikU brez šminKe o SVINJAH!!!

😉


foto Domen Repnik

Na svinje je danes preprosto nemogoče gledati z nedolžnimi očmi, torej politično neopredeljeno, sploh če se pojavijo na odrskih deskah in za nameček še v Gledališču Glej. 

Odkar so prešle v evidenco urbanega slovarja kot politično nekorektna zmerljivka in so si navsezadnje tudi v literarni zgodovini od Orwella do Pasolinija izborile svoje nespregledljivo mesto, ustvarjajo kritiko (vsakokratnega) oblastnega sistema. V paketu pride ponavadi tudi idejna poanta, ki upodablja duhovno rizičnost (post)industrializiranega zahoda, torej ohlapnost družbenih in razpadanje familiarnih vezi ter odvezanost moralne občutljivosti.

Družinski triler Tomislava Zajca o dveh morilskih sestrah – Veliki in Mali Ibru – na svinjski farmi ne izstopa iz tega obrazca, kakor paradigmatično nakazuje prizor iz Antigone, ki ga z igralsko blazno predano iskrico Jelene Rusjan vadi mlajša sestra, medtem pa njena velika sestra Barbara Krajnc večtisočletno etično-politično dilemo tragedije razreši povsem brez moralnih rezerv in v hladnem pragmatizmu dobrega želodca: preprosto, vzameš lopato, pa je.

Letargično ustoličena na dekadentnemu tronu Ibru prisebno srka šampanjec in pripoveduje zgodbe o svoji življenjski poklicanosti med krulečim smehom v odtenkih srhljivega in komičnega. Mala Ibru se ob kompulzivni skrbi za čistočo domačega praga in med besnim angažiranjem v vrsti neskončnih umetniških “krožkov” še vedno išče, čeprav so njene umetniške sanje že davno pokopane skupaj s profesorskimi žrtvami vred (tudi očka ostaja zgolj preparirana avtoriteta, spomin na prejšnjo vladavino, s katere ob praznikih ometeta prah.)

Že v tem zgodnjem delu kasneje večkrat nagrajeni hrvaški avtor srednje generacije kaže postmodernistično nagnjenje do akumuliranja znanih literarnih motivov. V Svinjah z absurdistično afiniteto servira vse od Camusovega Nesporazuma, Ionescove Učne ure do Beckettovega Konca igre. Znane podobe iz literarne zgodovine so uprizoritveno zapakirane v generične situacije, ki so zataknjene v poskusu časovno prostorske orientacije. Nekoliko morbidna čudaškost spodbuja princip skrivljene podobe “ameriške” gotike tako stilno-estetsko – po viktorijanskem pridihu v kostumografiji Klavdije Jeršinovec, surovem postromantičnem underground rockerskem coverju Damirja Avdića in prašičjih trofejah ter očetovski lutki, ki nosijo barvit ekspresionistični podpis Bineta Skrta – kot tudi vsebinsko po črpanju srhljivosti iz patologije mentalne klavstrofobije. Ta je v režiji Renate Vidić pritegnjena do absurda predvsem s samoumevnim primežem tega (“unheimliche”) tujega domovanja.

Univerzalni portret nekega nepremičnega stanja (duhovnemu razkroju pač nič ne more do živega) s svojo karikirano distanco predvsem zabava, medtem pa ostaja njegova kritičnost oprta na ready-made metaforiko. Za bolj zbadljivo ostrino imajo Svinje v tekstu prešibko podporo: nekonsekventnemu dramskemu razvoju, mlačno izpisani osrednji grožnji sistemu (ko ena izmed žrtev pobegne) in razvodenelosti v podaljševanju konca ne more pomagati niti režijski prst v oko, ko se na odru znajde prava svinjska glava. Kljub temu se ob energetsko simpatični razigranosti in uprizoritveno izpolnjeni predstavi – režijsko s situacijskimi umestitvami, pikantnimi detajli in ilustrativnimi atmosferskimi prelivi; igralsko s čvrsto podstatjo obeh likov in izvabljanjem premočrtnosti njunega sveta s preciznimi komičnimi potujitvami – celostni vtis prikupne bizarnosti ne pusti preveč motiti.

napisala: Nika Leskovšek

 

*SvinjsKo dobrE svinjE* pravi sioL.neT

se enA kriTika predstave SVINJE na siol.net…ju.hUUUU!!!!

😉

*Svinjsko dobre Svinje*

sreda, 18.01.2012.

piše:  Katja Nared

 

V Gleju so te dni predstavili predstavo Svinje, v kateri se grotesknost odrskega položaja prepleta z nasmeška vrednimi dialogi ter izvrstno igro Barbare Krajnc in Jelene Rusjan.

foto: Domen Repnik

Na samotni, od Boga pozabljeni kmetiji se utrujena od napornega dela v svinjaku mlada gospodarica zvečer vrne v domačo hišo in se zlekne v naslanjač. Spije požirek težko prislužene pijače ter pove zgodbo o svojem otroštvu in svinji, ki ji je rešila življenje. Ko na prizorišče pripleše Mala Ibru, živahna, spočita, otroško razigrana, zaslutimo, da bo šlo nekaj hudo narobe.

Ibru in Mala Ibru bi lahko živeli v vestrnu, daleč stran od civilizacije, a kljub temu gledalec ve, da mora biti druga še kako blizu. Dovolj blizu za vse želje in hobije ihtave Male Ibru in seveda tudi za vse njene učitelje, ki bi v njej lahko odkrili talent. Pa ga ne, zato jih hvale željna mala Ibru v jezi malo premlati z veslom, delo pa, kajpak, dokonča starejša sestra.

Ta nosi v sebi veliko bremen. Družinska prašičja farma s tisočimi svinjami, ki se množijo in kotijo in katerih krma je izračunana do zadnjega grama, ima en sam par rok, ki skrbijo zanjo. A zdi se, da Ibru delo ni odveč. Z njim se potrjuje, saj je “izbrana”, obenem pa čuti dolžnost, da svinjskemu rodu poplača za vse, kar je zanjo v otroštvu storila njegova pripadnica.

No, saj ima tudi Mala Ibru svojo skrb, poleg izmišljevanja novih talentov in ubijanja svojih nič hudega slutečih učiteljev. Manično obsedena s čistočo in redom (“Ne na tla!”), svojo sestro in Flafijem, že zdavnaj poginulim papagajem, za katerega skrbi vsaj tako srčno kot Ibru za svinje.

Svinje so delo hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, ki ga je napisal na željo dveh igralk, naj zanju napiše kaj zares glamuroznega. Dobili sta, česar nista želeli. Svinje so nekakšna kriminalna groteska, v katero si postavljen kot sodna porota. Ne toliko zato, da bi sodil, kot zato, da bi Ibru in Malo Ibru razumel – njuno življenje, logiko mlajše in starejše sestre ter njun odnos. Kar bi po vseh pravilih moralo biti sprevrženo, ostudno in zločinsko, se nam zdi prav. Sestri storita vse, da bi ubranili svoje dostojanstvo, spodobnosti in premnoge talente (mlajša), ter vse, da bi ubranili mlajšo sestro, kmetijo in red, ki vlada na njej (starejša).

Predstava v gledališču Glej je nastala v koprodukciji Gleja in Mesta žensk, in sicer v okviru cikla Prvenci, s katerim svojo priložnost dobijo še neuveljavljeni režiserji. Svinje so režijsko delo mlade Renate Vidič, ki je okoli sebe zbrala izvrstno zasedbo igralk in preostalih, ki so soustvarili predstavo. V vlogah Ibru in Male Ibru izvrsten tandem tvorita Barbara Krajnc in Jelena Rusjan, obe z močno, drzno, duhovito in svojstveno odrsko prezenco. Asketska scenografija, ki jo uokvirjata dva najpomembnejša rekvizita – veslo in puška, morilski orožji obeh sester –, je delo Bineta Skrta, čigar delo dopolnjuje učinkovita in presenetljiva postavitev luči Gregorja Mohoriča.

Presenetljiva, svinjsko všečna predstava, ki zdrzne in nasmeji.

kritika v DELU *daLeč od sveta, nedaleČ od resnicE*

Druga kritika predstvE SvinjE v DELU!!!

ceprav jE mal teSko za razumeT *kaj je pisec hteo da kazE*ampaK….kritika je KritikA!!!

daleč od sveta, nedaleč od resnice

Zala Dobovšek
pon, 16.01.2012, 21:00

Izvajalska karikiranost, komična podvajanja in pretiravanje v kompulzivnih zvočno-telesnih akcijah mehčajo obscenost nekrofilije. 

foto: Urša Boljkovac

Vpadljiv naslov besedila hrvaškega dramatika Tomislava Zajeca (1972) je v sklopu drame morda še najmanj provokativen, saj niti malo ne zavaja, svinje se v besedilu pojavljajo kot integralni, enakovredni gonilni akterji, čeprav jih nikoli ne uzremo – vsaj v pričakovani obliki ne. So simboli nevidnega diktatorja in hkrati oprijemljivi subjekti vzdrževanja; tovrstna pretočnost med metaforo in realizmom pa zarisuje jedrno stalnico dogajanja, ki popelje v obskuren, civilizacijskemu ritmu izmaknjen mikrokozmos dveh sester, ki se na vse kriplje upirata vsakršni družbeni avtoriteti, namesto nje pa oblastna razmerja raje vstavljata v svoje ruralno sprevrženo (so)bivanje.

V odročni podeželski komuni sestri Ibru (Barbara Krajnc) in Mala Ibru (Jelena Rusjan) ilustrativno polarizirata svoji bivanjski drži, od tod tudi številna navzkrižja, ki se simbolno zrcalijo tudi izven konteksta farme in se prepoznavno nanašajo na izprijenost in izkoriščevalnost družbenih konvencij. Pragmatizem, disciplina z rejo svinj in izmučena volja za obstanek, s katerimi »posluje« starejša sestra, so kakor odbojna stena vsemu tistemu, kar osmišlja mlajšo, ki se z naivnim ljubiteljstvom predaja umetniškim vzgibom ter drobnim momentom sreče in navdiha. Odpis zasebnih interesov in absolutna predanost farmi pa pri starejši Ibru za seboj potegne tudi mentalni davek, ki ga pogojuje peza odgovorne poklicanosti za nadaljevanje družinske tradicije. Strukturna in vsebinska konotacija drame je precej sugestivna in ponuja vrsto vzporednih nastavkov s siceršnjo družbeno ureditvijo, poleg usidranih položajev podrejenosti in »komandiranja«, neprestano namiguje tudi na konfliktna razmerja med neprofitnimi umetniškimi panogami in dobičkonosnimi gospodarskimi strokami (pa tudi blefiranje nasproti garaštvu).

Režiserka Renata Vidič ter dramaturški tandem Andreje Kopač in Urše Adamič se nagibajo k nevtralni družbenokritični postavitvi, ki sicer vsebinsko kontroverznost poudarja in ji ne krči volumna, pri tem pa ostaja predvsem znotraj robov fikcije, kjer se učinkovito in s humorno distanco izrisuje »resničnost« dramske situacije, manj pa proizvaja metaforično širino in gledalčev identifikacijski stik, skratka, politični naboj, ki bi s čudnim priokusom prepričljivo asociiral na stanje vsakdana. Vstopimo torej v izrojen sestrski svet, kjer se na vrtu drenjajo pokopana trupla, kjer so edini relevantni dramski partnerji že zdavnaj mrtvi in kjer se čas kroji po meri kotenja in poginjanja svinj, svet pa je vreden toliko, kolikor je obsežna zadoščenost lastni tradiciji in revoltu občim predpisom. Izvajalska karikiranost, komična podvajanja in pretiravanje v kompulzivnih zvočno-telesnih akcijah mehčajo obscenost nekrofilije ter spreobrnjene vrednosti človeka in živali, v dogajalni lok se umeščata tudi liričnost (v glasbenih prilivih Damirja Avdića) in pridih lutkovne morbidnosti (Bine Skrt), zlasti pa se čuti nagib h groteskni analitičnosti zapletenega življenja s »svetimi« svinjami, zataknjenimi v spirali bremena in užitka, smisla in obupa.

Nevarna dvoreznost Svinj pa je nedvomno tudi ta, da kljub izjemno fantastični zasnovi skozi patološko optiko kje na periferiji morda le niso tako daleč od (naturalistične!) resnice.

*kakšne SVINJE*

prva kriTika predstavE SVINJE na Radio Študent v oddaji *teaTer v eteR*

😉

Kakšne Svinje 

Ponedeljek, 16. 1. 2012
Sonja Zlobko

foto: Sunčan Stone

Dramski tekst Svinje Tomislava Zajca je bil v Vinkovcih, v ‘blatnemu delu Slavonije’, uprizorjen naturalistično. Predstava pa je v lokalnih glavah izvenela kot politična provokacija, v intervjuju zapisanem v gledališkem listu Gleja pove avtor teksta. V Ljubljani ni bilo tako. Tukaj je naturalizem pogorel; blato, svinje in odnosi so bili zapakirani v groteskno eskapado potencirane igre. Komično v uprizoritvi je gledalca zaprlo v kletko, v kateri je mogoče slutil trpki realizem. Vprašanje, ki zadane v glavo ob omenjenih nasprotjih ima takisto dvojni obraz. Se bi še zmogli smejati surovemu realizmu in ali smo groteskno še sposobni vzeti zares?

Farma svinj kot podganja past ujame dve sestri in jih zaradi skrbi za živino ne izpusti. Velika Ibru – Barbara Kranjc in Mala Ibru – Jelena Rusjan, živita sami, v hiši z vrtom, ki služi kot pokopališče za trupla učiteljev Male Ibru. Mati in oče sta mrtva, družbo jima delajo samo svinje, njune prijateljice in v nevarnih življenskih situacijah tudi rešiteljice. Dve kmetici in angelske svinje, ki pazijo nanju.

Režiserka Renata Vidič je fokus usmerila v odnose, ki temeljijo na odsotnosti. Osrednja nit je odnos Male in Velike Ibru do njunega dvanajst let mrtvega očeta, ki še vedno s panoptično vseprisotnostjo nadleguje junakinji. V zadnjih trenutkih se vendarle pojavi na odru, kot bizarna strohnela lutka, da mu lahko razbijeta glavo. Sledi odsotnost vseh ubitih učiteljev, ki so želeli iz Male Ibru potegniti potenciale za mnoge dejavnosti. In nazadnje odsotnost Svinj, ki se jih zasluti preko trofejnih svinjskih glav in prašičjega smeha velike Ibru.

Ravno ta manjko, ki preko refenečnih tekstovnih pasaž kaplja v gledalca, poudarja uprizorjeno metaforo. Z odsotnosjo se odpira možnost nanašanja na aktualno resničnost. Oče kot mrtva avtoriteta, ki še vedno terorizira z mehanizmi samoumevne, a zato spregledane, represije. Učitelji različnih dejavnosti predstavljajo intelektualno tkivo, kateremu kontradiktorno ne uspe premakniti učene misli naprej, zato se jih mora odstraniti. Funkcije ne zmorejo več opravljati učinkovito. Svinje pa so element, ki pobeg iz zemeljskega inferna onemogočijo, lepilno sredstvo, ki situacijo brezizhodno okameni.

Odsotni elementi sistema na makro ravni dogajanja stopijo v relacijo z likoma, ki na semantični ravni predstavljata novo avtoriteto, pripisano Veliki Ibru in željo po ubegu Male Ibru. Slednja po napornemu prebijanju živega zida vedno omaga in se prepusti skrbni roki velike nezmotljive Ibru. Ujetost v cikličnost dogajanja je določena z repeticijami gibov in situacij. Moreča razvidnost forme, a hkratno odkrivanje mehanizmov na različnih ravneh, eksponentno razvijata atmosfero grotesknosti dogajanja in absurdnost vračajočega, zaciklanega terorja. Nepričakovane poteze, kot so obsedenost s čistočo Male Ibru, šampanjec za nazdravljanje in cinična prizemljenost Velike Ibru, v nasprotju z moralno oporečnostjo kmetic takšno atmosfero še poglobijo.

Potencirana, eksplicitna in obenem resna igra pokrije tekst, ki je imel primarno vključene tudi songe. Te so v predstavi delno zanemarili. Glasba, ki jo je delal Damir Avdić, je sicer ostala in dopolnjevala kratke pripovedovane reminiscence oziroma je izpolnjevala funkcijo veziva med prizori dogajanja.

Tomislav Zajec je namreč označil drmasko delo tudi kot muzikal, vendar različne pristope ponavadi nakopičeno združene v muzikalih lansira v dogajanje kot ferkventne situacijske drobtinice, ki narekujejo petje, ples ali pripovedovanje. Tekstu se samemu zase malo šibijo noge, saj v trenutkih, ko želi biti muzikal deluje rahlo kaotično in v kontinuiranih skoraj identitčnih dialogih dolgočasno. Suma-sumarum potenciali drame pridobijo plus šele z igro.

In če sklenemo z izhodiščnim prebliskom – kaj bi se torej zgodilo v primeru naturalizma? Avtentičnost, se zdi, bi v tem primeru ne ponudila možnosti tako učinkovite berljivosti odrskih metafor. Te bi ostale pred neprebojnim materialom verjetja na odrskemu dogajnju.

Oink oink vas pozdravljajo svinje in Sonja Zlobko.

Premiera predStave *SVINJE*

V petek 13.januarja se bo zgodilA premera predstave SVINJE!

 Svinje je rezirala Renata VidiC

v SVINJAH nastopAtA že znaN dueT: Barbara Krajnc in jelena RusjaN!!!!!

toreJ, Ce se zelite izogniTi nesreci na petek 13……gledalisCe GLEJ je najboljsa opcija….ob 2o.oo !!!!

KreaturA na siol.net

KreaturA intervju za siol.net

KO IZ STAREGA NASTANE NOVO

Modni dodatki Kreatura svobodne umetnice Jelene Rusjan so veliko več kot modni dodatki.

Jelena Rusjan, po rodu Beograjčanka, je umetnica v pravem pomenu besede. Poleg tega, da neizmerno rada pleše in je sodelovala pri nekaterih plesnih predstavah iz sodobnega plesa, je trenutno tudi del igralske zasedbe v Gledališču Glej. “Prav zdaj je na sporedu predstava Šajning v režiji Boruta Bučinela, v kateri igram,” pove Rusjanova, ki jo je v Slovenijo pred šestimi leti vodila ljubezen.

Patchwork

Po poklicu igralka, ki je na akademiji v Beogradu študirala igro, se je s šivanjem modnih dodatkov prvič srečala, ko je kot otrok pri šivanju opazovala svojo mamo. Slednja je bila tudi prva, od katere se je Jelena učila t. i. patchwork tehnike. Po svetu najdemo več različic omenjene tehnike, a osnova ostaja enaka. Gre za poseben način šivanja, pri katerem oblikovalec za izdelavo svojega izdelka uporabi več različnih barv in vzorcev blaga. Uporabi lahko bomaž, svilo, žamet. Da bi se izdelek ohranil čim dlje, je zaželena uporaba naravnih materialov. “Glede na to, da je v izdelek vloženega veliko truda, bi bilo škoda, da bi po dveh letih razpadel,” doda Jelena, ki najrajši ustvarja iz bombaža.

Patchwork izdelek je sestavljen iz treh slojev. Prvi sloj predstavlja sešitek različnih barv in vzorcev blaga, drugi del je polnilo iz filca, ki izdelek naredi mehak, topel in prijeten na dotik. Tretji, notranji del, predstavlja še en barvni vzorec, ki poskrbi, da je izdelek lepo videti z notranje in zunanje strani. Oblikovalec nato vse tri sloje sešije v celoto. S pojavom šivalnega stroja konec 18. stoletja je patchwork tehnika dobila novo dimenzijo, a samo kviltanje se še vedno šiva ročno.

Kreatura

Ko je dvaintridesetletna umetnica dodobra izpilila klasično patchwork tehniko, je kmalu začela ustvarjati v svojem ”crazy patchwork stilu”, kot ga imenuje sama. “Pri svojih izdelkih uporabljam veliko nepravilnih oblik in najrazličnejše barve, da vse skupaj deluje zelo odbito, a še vedno izpade zelo estetsko,” svoj stil opiše Jelena, ki se še vedno spominja svojih prvih izdelkov. “Skupaj z mamo sem najprej naredila torbo, nato sem se navdušila nad izdelovanjem majhnih etuijev za očala.”

Sčasoma se je lotila tudi najrazličnejših modnih dodatkov in danes med njenimi izdelki, ki živijo pod znamko Kreatura, najdemo predvsem najrazličnejše torbice – od tistih za prenosne telefone, računalnike, tobak, kozmetiko do kuhinjskih krpic in rokavic. Prizna tudi, da je sprva svoje izdelke, želela podpisati s Šmizla. “To je beograjski izraz za ‘zrihtano’ mlado damo, ki je tudi malo poredna. A pozneje sem se odločila za Kreaturo – ime, ki vsebi združuje kreativnost in porednost.”

Ko spregovoriva o ustvarjalnosti in navdihu, Jelena prizna, da največ idej dobi ponoči in (ne boste verjeli) pod prho! “Ne vem, zakaj, ampak največ idej se mi je do zdaj porodilo med prhanjem in tik preden zaspim, zato imam zraven postelje obvezno tudi pisalo in list, kamor zapišem ideje, sicer jih do jutra pozabim,” opisuje Jelena, ki prizna, da ima pogosto obdobja, ko je zelo neučakana in komaj čaka, da iz gledališča pride domov in se posveti šivanju.

Več kot šivanje

“Patchwork je več kot šivanje,” je prepričana Jelena: “Gre za proces! Od zbiranja različnih materialov do kombiniranja pravih vzorcev, barv in ustvarjanje neke nove teme. Trenutno se na primer najbolj navdušujem nad pikčastim vzorcem. S patchworkom se tako nezavedno ukvarjaš neprestano. Sicer se lahko odpraviš v trgovino, kjer prodajajo blago za patchwork, a sama se veliko rajši odpravim na bolšji trg, kjer najdem največ uporabnega blaga.”

Prav tako gre za neke vrte recikliranje, saj velikokrat iz cunj, ki niso več v modi, a so še vedno zelo lepe, Rusjanova ustvari nekaj povsem novega in uporabnega. “Velikokrat od prijateljic dobim kakšno srajco, ki je ne nosijo več, in jo uporabim za nov izdelek. Zanimivo pri tem je, da ima zato vsak izdelek tudi svojo zgodbo. Če je na primer neka denarnica sestavljena iz dvajsetih različnih kosov blaga, za vsakega posebej vem, kje oziroma od koga sem ga dobila. Ali pa na primer, če mi nekdo prinese nek kos oblačila, ki ga nato uporabim pri izdelavi njegove torbice, bo imel modni dodatek za to osebo še poseben pomen.”

Raziskuje naprej

Jelena patchwork tehniko raziskuje naprej. Trenutno išče najbolj primeren patent za odpiranje, razmišlja pa tudi, da bi se lotila šivanja igrač za otroke. Med drugim namerava raziskati tudi patchwork s svilo, do katere ima še posebej spoštljiv odnos, v bližnji prihodnosti pa se bo lotila tudi šivanja odeje. “Odeja je velik kos, ki zahteva še posebno natančnost, na voljo imaš ogromno površino, ki ti dopušča veliko več kreativnosti kot na primer denarnica. Po drugi strani pa je pri manjših modnih dodatkih treba kar precej iznajdljivosti pri kombiniranju, da lahko ustvariš nekaj resnično posebnega,” zaključi ustvarjalka Kreature.

Špela Sila
Foto: Matjaž Rušt/siol.net

*Izgubljena otroštva*…Škrip Orkestra na Festivalu Borštnikovo Srečanje v Mariboru

Kakor je v navadi že vrsto let, je tudi v času 45. Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhajal Bilten, ki je ažurno in temeljito poročal o celotnem dogajanju na festivalu.
Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, z letošnjimi spremembami pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!

Izgubljena otroštva

18. oktober 2010. Avtor: Anže Virant

Na odru spremljamo bend, ki nas skozi osem različnih pesmi in z minimalistično uporabo gledaliških sredstev popelje skozi izgubljena otroštva, nam predstavi zlorabe otrok…

Škrip orkestra je gledališka predstava. Škrip orkestra je koncert. Škrip orkestra se igra v gledališčih. Škrip orkestra se gleda v klubih. Škrip orkestra se pojavlja na glasbenih festivalih. Škrip orkestra se posluša na CD-ju. Kontradiktorno? Niti najmanj.

Škrip orkestra je avtorski prvenec igralke in plesalke Jelene Rusjan. Nastal je v koprodukciji Gledališča Glej in Mesta Žensk leta 2009 in je nekakšen antikabaret, noir-kič, ki skozi specifično estetiko, ki na trenutke spominja na Tima Burtona, podaja svoj pogled na zelo resno temo.

Na odru spremljamo bend, ki nas skozi osem različnih pesmi in z minimalistično uporabo gledaliških sredstev popelje skozi izgubljena otroštva, nam predstavi zlorabe otrok, ubijanje otrok, otroke, ki morijo in nas na koncu pusti pretresene, brez upanja. Na koncu je otrok mrtev. Predstava (oziroma koncert oziroma »performans«, no, v nadaljnjem besedilu vse to nadomešča izraz dogodek), ki svoj navdih črpa iz drame Blazinec (The Pilowman) irskega dramatika Martina McDonagha, otroških pesmi ter surovega rocka, nas ne pusti hladnega kot britev, prav nasprotno, s svojo neposrednostjo nam prikaže v družbi popolnoma zamolčan aspekt otroštva.

Že same igralke (zavoljo boljšega razumevanja jih bom imenoval tako, čeprav bi lahko bile tudi pevke ali performerke ali kaj čisto tretjega) – poleg Jelene Rusjan jedro skupine tvorita še hrvaška igralka Ana Franjić in igralka Barbara Krajnc – skupaj s še štirimi (v tokratni uprizoritvi je, očitno izjemoma, nastopil tudi igralec), nam s svojim videzom, ki je po eni strani izjemno zapeljiv, po drugi strani pa otroški in predvsem krvav (vsaka igralka izgleda, kot da je padla po stopnicah) vržejo v obraz bistvo dogodka – me bomo govorile o stvareh, ki vam niso všeč in to na način, ki vam ne bo všeč, hkrati pa vam bomo to tako servirale, da vam bo vse skupaj všeč. In res nam je bilo, vsaj sodeč po aplavzu med songi in na koncu. Že tako neprijetno tematiko dodatno okrasijo z minimalistično scenografijo in rekviziti, ki so vsi dejanske igrače igralk ter neusmiljena preobrazba igrač v inštrumente, s katerimi ustvarjajo zvočno podlago. Na nekaterih mestih se igračam pridružijo tudi dejanski instrumenti, recimo klaviature in kitari, vendar so vsi uporabljeni na nekonvencionalen način (kitara, ki jo dobesedno zlorablja grozeč zajček na baterije, ima prav lep zvok).

Končni učinek vseh elementov (kostumov, maske, rekvizitov, scenografije, spektakularnega »lightshowa«, pa seveda petja, igranja in igranja) je presunljiv. In brutalen. In ti ne pusti spati.Dobesedno. Morda za konec še manjša opazka – zakaj se predstave, ki nedvomno presegajo uveljavljeno gledališko prakso pri nas in bi kot take zaslužile več kot samo pohvalo v obliki uvrstitve na spremljevalni program Borštnikovega srečanja, nikoli ne prebijejo v tekmovalni program? Bi s tem komu stopili na žulj?

(Anže Virant)
Refleksija je bila objavljena v Biltenu FBS 3, 17. oktobra 2010.

New York welcomes SKRIP ORKESTRA (SCREECH Orchestra)

SKRIP @John Jay College’s Gerald W. Lynch Theater
at 899 10th, Avenue (map)
on
Friday October 22 at 7:30pm
Saturday October 23 at 7:30pm and 9:30pm
Sunday October 24 at 7:30pm 

SKRIP in Brooklyn
A.R.T./NY South Oxford Space
138 South Oxford Street (map)
(Between Atlantic Ave and Fulton Street)
on
Friday October 29
7:30pm and Saturday, October 30 at 8:00pm

New York welcomes SKRIP ORKESTRA
(SCREECH Orchestra)

Inaugerating The Institute for Crimes against Culture with the U.S. premiere of Slovenia’s SKRIP Orkestra, where pop rock meets kitsch-noir meets performance art. Six women from all over the former Yugoslavia share stories of war-torn childhoods, drawing inspiration from folk songs, fairy tales, and uncompromising punk music.

First on Friday, October 22 at 7:30pm; Saturday, October 23 at 7:30pm and 9:30pm; and Sunday, October 24, 2010 at 7:30pm as part of the Art of Justice Series at the Gerald W. Lynch Theater at John Jay College, 899 Tenth Avenue, NYC. Tickets are $20 (free for CUNY students with valid ID) and may be purchased by calling Ticket Central at 212-279-4200 or visiting http://www.ticketcentral.com.
SKRIP Unplugged!
Cabaret Performances in Brooklyn

Next it’s SKRIP Unplugged in Brooklyn! when on October 29th, 7:30pm at A.R.T./NY’s South Oxford Space SKRIP Orkestra barters in cabaret performance with various New York personalities.

Finally it all culminates in a night of riotous fun on Halloween Eve, Saturday October 30th at 8:00pm when star of stage and screen comedienne Hazelle Goodman takes the stage.

SKRIP Orkestra enjoys two nights in Brooklyn hosted by Asher Baumrin singer/songwriter for the teen, rock band Opaque who will perform on both nights.

October 29th at 7:30pm various New York personalities share the stage in cabaret performances with SKRIP Orkestra at South Oxford Space.

Including Kobi Skolnick of Center for World Religions, Diplomacy and Conflict Resolution at George Mason University who will reveal incidents of his journey from violence to peace activism. Plus an exerpt of Dispatches from (A)mended America, Godfrey L. Simmons, Jr. and Brandt Adams’ stunning investigation of Obama and race in America, and a selection from our work on Red Tent Fabrik exploring the common roots and rituals of the three Abrahamic religions, Judaism, Islam, and Christianity, now in development in the lab.

Special guest emcee Brandon Goodman.
Friday October 29 7:30-10:30pm Tickets $12