*Izgubljena otroštva*…Škrip Orkestra na Festivalu Borštnikovo Srečanje v Mariboru

by kreatura

Kakor je v navadi že vrsto let, je tudi v času 45. Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhajal Bilten, ki je ažurno in temeljito poročal o celotnem dogajanju na festivalu.
Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, z letošnjimi spremembami pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!

Izgubljena otroštva

18. oktober 2010. Avtor: Anže Virant

Na odru spremljamo bend, ki nas skozi osem različnih pesmi in z minimalistično uporabo gledaliških sredstev popelje skozi izgubljena otroštva, nam predstavi zlorabe otrok…

Škrip orkestra je gledališka predstava. Škrip orkestra je koncert. Škrip orkestra se igra v gledališčih. Škrip orkestra se gleda v klubih. Škrip orkestra se pojavlja na glasbenih festivalih. Škrip orkestra se posluša na CD-ju. Kontradiktorno? Niti najmanj.

Škrip orkestra je avtorski prvenec igralke in plesalke Jelene Rusjan. Nastal je v koprodukciji Gledališča Glej in Mesta Žensk leta 2009 in je nekakšen antikabaret, noir-kič, ki skozi specifično estetiko, ki na trenutke spominja na Tima Burtona, podaja svoj pogled na zelo resno temo.

Na odru spremljamo bend, ki nas skozi osem različnih pesmi in z minimalistično uporabo gledaliških sredstev popelje skozi izgubljena otroštva, nam predstavi zlorabe otrok, ubijanje otrok, otroke, ki morijo in nas na koncu pusti pretresene, brez upanja. Na koncu je otrok mrtev. Predstava (oziroma koncert oziroma »performans«, no, v nadaljnjem besedilu vse to nadomešča izraz dogodek), ki svoj navdih črpa iz drame Blazinec (The Pilowman) irskega dramatika Martina McDonagha, otroških pesmi ter surovega rocka, nas ne pusti hladnega kot britev, prav nasprotno, s svojo neposrednostjo nam prikaže v družbi popolnoma zamolčan aspekt otroštva.

Že same igralke (zavoljo boljšega razumevanja jih bom imenoval tako, čeprav bi lahko bile tudi pevke ali performerke ali kaj čisto tretjega) – poleg Jelene Rusjan jedro skupine tvorita še hrvaška igralka Ana Franjić in igralka Barbara Krajnc – skupaj s še štirimi (v tokratni uprizoritvi je, očitno izjemoma, nastopil tudi igralec), nam s svojim videzom, ki je po eni strani izjemno zapeljiv, po drugi strani pa otroški in predvsem krvav (vsaka igralka izgleda, kot da je padla po stopnicah) vržejo v obraz bistvo dogodka – me bomo govorile o stvareh, ki vam niso všeč in to na način, ki vam ne bo všeč, hkrati pa vam bomo to tako servirale, da vam bo vse skupaj všeč. In res nam je bilo, vsaj sodeč po aplavzu med songi in na koncu. Že tako neprijetno tematiko dodatno okrasijo z minimalistično scenografijo in rekviziti, ki so vsi dejanske igrače igralk ter neusmiljena preobrazba igrač v inštrumente, s katerimi ustvarjajo zvočno podlago. Na nekaterih mestih se igračam pridružijo tudi dejanski instrumenti, recimo klaviature in kitari, vendar so vsi uporabljeni na nekonvencionalen način (kitara, ki jo dobesedno zlorablja grozeč zajček na baterije, ima prav lep zvok).

Končni učinek vseh elementov (kostumov, maske, rekvizitov, scenografije, spektakularnega »lightshowa«, pa seveda petja, igranja in igranja) je presunljiv. In brutalen. In ti ne pusti spati.Dobesedno. Morda za konec še manjša opazka – zakaj se predstave, ki nedvomno presegajo uveljavljeno gledališko prakso pri nas in bi kot take zaslužile več kot samo pohvalo v obliki uvrstitve na spremljevalni program Borštnikovega srečanja, nikoli ne prebijejo v tekmovalni program? Bi s tem komu stopili na žulj?

(Anže Virant)
Refleksija je bila objavljena v Biltenu FBS 3, 17. oktobra 2010.

Advertisements