recEnzijA Skrip Orkestra na rOck on nET,spletnem caSopisu za GlaZbofile

by kreatura

in se ena supEr recenzija plate Skrip Orkestra

😉


2010, Glej


Izdelek, ki je v osnovi precej neopredeljiva tvorba ter jadra med teatrom, koncertom, glasbenim albumom in soundtrackom, je že v svetovnem merilu precej redek pojav, če pa tak koncept omejimo zgolj na domače glasbeno dogajanje, pa je govora že skoraj o unikatu.
Škrip orkestra združuje prav ta nenavaden pristop avtorice Jelene Rusjan, so-protagonistk Barbare Kranjc in Ane Franjić (morda jo poznate kot pevko skupine Analena) ter skupine deklet, ki furajo zanimiv “fusion” z zelo močnim idejno-konceptualnim ozadjem. Že na prvi pogled je širina, ki si jo Škrip orkestra zastavlja, kar velik zalogaj za konzumacijo le s cede plošče in to se ob poslušanju albuma brez predhodnega snidenja s samo predstavo pokaže kot še kako resničen “problem”. Hja, ogled istoimenske predstave se torej ponuja kot na pladnju. Problem rešen.

Poglobljenega poslušanja plošče sem se tako vzdržal nekaj tednov do uprizoritve Škrip Orkestre v ljubljanskem Gleju. In res, po srečanju z dekleti na odru se je zgodil »trk«, ki je Škrip sliko razširil in glasbeni podstati albuma dal popolnoma drugo dimenzijo. Postavljene med navlako igračk in (pol) inštrumentov ter oblečene v kič / kvazi seksi oblačila dekleta tekom predstave v živo izvedejo vse skladbe s plošče. Ekipa ob izvajanju skladb dejansko ostaja zvesta svojemu imenu: skorajda trešerski pristop izkoriščanja igračk in poceni inštrumentov razkraja pop pesmice z “refreni za odrasle” in jih vodi prek infantilne preprostosti do kabarejskega cinizma. Nekateri so jih označili za noir kič in kljub temu, da besedna zveza kaže na nemalo kontradiktornosti, unikatnosti Škrip orkestre presenetljivo pristaja. Sladkobno vzdušje barvnih kolažev in na trenutke simpatično razglašeno muziciranje in petje namreč tvorita vzdušje neobremenjenosti otroškega igrišča, ki pa je zgolj zrcalna slika, negativ sporočilnosti besedil. Ta se dotikajo specifičnih, pogosto tabuiziranih tem otroške zlorabe, nasilja v družini, psihičnega maltretiranja, ki jih punce publiki mečejo v fris na poseben način, brez moraliziranja, jokavosti in zaigranega sočutja. S popolno neobremenjenostjo podajanja besedil akterke ne izpadejo resnobno ali celo zateženo, obilica črnega humorja v pesmih pa kljub resnično zahtevni tematiki nariše nasmeh na obraz celo gledalcu / poslušalcu. Škrip Orkestra je s svojim konceptom tako specifična, da mlačnih in mlahavih odzivov ne bo puščala, kar pa je povsem pozitivna opazka. Noir kič indeed!

Torej: idejno in izvedbeno je Škrip orkestra odlično izpeljan projekt in edina (resnična) kritika leti zgolj na to, da ob izdaji nihče ni pomislil na potrebni vizualni del koncepta. Album Škrip Orkestra bo tako na domačem predvajalniku resnično zaživel šele, ko si boste ogledali predstavo. Šele takrat namreč navidezno otročji verzi dobijo svoj smisel, poigravanje z naključnimi inštrumenti in treši pank uvod pa postanejo logična sestavina albuma. Potreba po kombinaciji vizualne s slušno komponento kar kliče po nadgradnji Škrip paketa s kakim DVD ploščkom video posnetka predstave, ki bi poslušalcu / gledalcu pomagal osmisliti celoten koncept. Kljub temu, da plošča ni soundtrack, si bom dovolil zaključiti s povsem subjektivno opazko: si predstavljate poslušanje Badalamentijevega Twin Peaksa, brez da bi si prej ogledali serijo?

Peter Cerar

Advertisements