zaŠkripala je airBeletrina!!!

by kreatura

zeLo smo vesele da je Škrip Okrestra  proKomenterila še Sonja Zlobko za *airbeletrino*!!!

😉

AirBeletrina

Reciklaža: Škrip Orkestra
Prispevala:  Sonja Zlobko
Četrtek, 20 Maj 2010

V letošnjo produkcijo Gledališča Glej spada med drugimi tudi prvenec Jelene Rusjan, z učinkovitim in umestnim imenom Škrip Orkestra. Slednje je dovolj intrigantno, da privabi gledalce, po predstavi pa sem ugotovila, da tudi sila ustrezno. Zakaj je temu tako, bom razkrila v nadaljevanju, najprej pa se želim z besedami čisto malo zasukati okoli te vroče kaše Glejeve produkcije.

To leto Glej praznuje 40. obletnico. Očitno so to tista leta gledališča, v katerih je prijateljev že toliko, da manjše pogostitve ne pridejo v poštev. Zato se se odločili, da bodo praznovali tri mesece skupaj. V obdobju med aprilom in koncem junija prirejajo različna slavja, poseben sklop pa predstavljajo različne predstave v produkciji Gleja, za katere so vstopnice po en evro. Med njimi tudi predstava Škrip Orkestra. Naj vas ne zavede – cena ne sovpada s kvaliteto, pač pa so to potezo na njihovi internetni strani artikulirali takole: »S tem želimo naše ‘žive’ predstave približati gledalcem in hkrati izpostaviti Glejevo strogo nepridobitno naravnanost. Gledališče Glej ne sme in ne pristaja na logiko, ki s težo blagajniškega inkasa meri kvaliteto gledališkega programa.« Precej olajšujoče, se vam ne zdi?

Škrip Orkestra je gledališko-glasbena predstava, ki variira, kot je že mnogo kritikov ugotovilo, v širokem spektru temačnosti in trivialnega kiča. Tri ženske – igralki (Jelena Rusjan, Barbara Kanjc) in pevka (Ana Franjić) – so po iniciaciji koncepta Jelene Rusjan odgovorne za živo strukturo, ki s(m)o jo imeli priložnost videti na ‘odrskih deskah’, tudi tistih v delno priznani Republiki Kosovo, kjer so pred kratkim gostovale. Pridružene članice gledališke zasedbe so še štiri ženske; Andreja Kopač, Leja Jurišič, Urška Vohar in Neja Tomšič (slednja je na predstavi, 16. maja, manjkala). Performerke so iz različnih vetrov umetnosti. Igra, glasba, podoba in beseda so štiri komponente, ki namigujejo na kabarejsko zasnovo predstave Škrip Orkestra. So pa tudi štiri komponente, ki pojasnijo, zakaj je produkcija predstave (izvzemši birokratski del) temeljila na krilatici do it yourself (naredi sam), kot je v spremljevalnem pogovoru predstave povedala Jelena Rusjan. Raznolik nabor veščin in znanja posameznic očitno sovpada z načinom produkcije. Same so napravile scenografijo, kostume in besedila, pri osvetljavi in glasbi pa so imele nekaj pomoči.

Želja, da bi bila predstava odraz njih samih, kot je pripromnila Ana Franjić, se je sprevrgla v ustvarjanje njihovega malega sveta, z njihovimi igračami in inštrumenti iz otroštva. Veliko ljudi pa pomeni veliko svetov, tako da se je v mojih očeh prostor v nekaterih trenutkih prelevil v kaotično nasičenost eksponatov njih samih, zaradi katere dosti tekstovnega v predstavi ni prišlo do izraza. To lahko mimogrede prebolim z Glejevim Listom – »publikacijo, ki Glejeve produkcije vedno pospremi še z vrsto refleksivnih zapisov« –, v katerem so bili natisnjeni songi predstave. Slednji temeljijo na McDonaghovemu Pillowmanu (2003) oz. Blazincu (kot so brutalne in malo blazne zgodbe o morilcu otrok duhovito prevedli v slovenščino). Teksti so mračni in srhljivi, osrednja tema pa je nasilje v družini, predstavljena na precej ironičen način, a zato predvsem zabaven. Songe so sestavljale tako, da so se poigravale z znanimi melodijami njihovega otroštva (Tata kupi mi avto, Če si srečen ipd.) in nanje pripele besedila, če je bilo to neizvedljivo, pa so vzajemno prilagodile tudi melodijo.

Predmeti in glasba iz njihovih svetov, neštetokrat medijsko in strokovno prerešetana, nezaključena poglavja (družinskega) nasilja, pa imamo reciklirano predstavo. Reciklaža je na obale odra nanosila veliko materiala, ki je zapolnil prostor in glave z ambivalentnimi kolaži, ki so slalomirali med duhovitostjo in resnobnostjo, med mračnim in svetlečim. Verjetno zato efekt kiča. Ta efekt sovpada z bolj družbeno-politično stranjo koncepta predstave, ki pa je takšne vrste, da bi ga lahko pripisali pač marsičemu, pa vendar; želele so opozoriti na razpršenost problematike nasilja, opozoriti na nenehno medijsko preusmerjanje pozornosti iz dotičnih tem, predvsem pa krutost takšnih dejstev zapakirati v kičasto privlačnost, da bi prevzela in se dotaknila ljudi naše družbe, te družbe spektakla.

 

Advertisements