DNEVNIK: Škrip Orkestra: Mi ga “skoz’ fušamo”!

by kreatura

Dnevnik, petek, 16.04.2010

Tekst: Iva Kosmos Ljubljana

pogovor Jelena Rusjan in Barbara Krajnc igralki in performerki

Življenjska želja Jelene Rusjan je bila, da bi imela svoj bend. Zdaj ga ima – in sicer takšnega, ki škriplje, kriči, brusi nože, prepeva otroške pesmice in kot je zapisal neki obiskovalec na njihovem spletnem profilu “žre majhne otroke”.

foto: Nada Žgank

Škrip Orkestra, režijski prvenec Rusjanove, sicer igralke in plesalke, je bil najprej koncertno-gledališki dogodek, ki pa se je pred kratkim osamosvojil od gledališča, zaživel kot samostojna skupina in z odrskih desk skočil na koncertne. Prejšnji četrtek so članice Škrip Orkestre z glasbo iz predstave prvič nastopile na odru Gale hale v okviru glasbenega dogodka Iz bobrišča, danes pa v Gledališču Glej predstavljajo svojo prvo in istoimensko ploščo. Jedro Škrip Orkestre poleg Jelene Rusjan sestavljata še igralka in performerka Barbara Krajnc ter hrvaška pevka in igralka Ana Franjić, glede na možnosti in potrebe pa se jim pridružijo še štiri gostje Neja Tomšič, Urška Vohar, Leja Jurišič in Andreja Kopač. V pogovor smo se zapletli z Jeleno Rusjan in Barbaro Krajnc.

Kako je prišlo do projekta Škrip Orkestra?

Jelena Rusjan: Gledališče Glej ima vsako leto razpis za avtorski prvenec, na katerega se lahko prijavi kdor koli, in če te izberejo, ti zagotovijo nekaj denarja, prostor in tehniko. Jaz sem se prijavila z namenom, da bom naredila koncertno obliko predstave na točno določeno temo. In so me izbrali…

Točno določena tema pa je bila?

Jelena Rusjan: Drama Blazinec irskega dramatika Martina McDonagha, v kateri se nahaja nekaj zelo bizarnih zgodb, ki so me takoj navdušile in navdihnile (črna komedija Blazinec govori o pisatelju, katerega zgodbe opisujejo bizarne, grozljive umore otrok, pa tudi otroke morilce, op. p.). Iz teh zgodb sem hotela narediti glasbene komade, pri tem pa sem se navezala na otroške pesmi, ki sem jih poslušala kot majhna. V mojem primeru je bil to srbski otroški pevski zbor Kolibri, ki je prepeval pesmi, ki jih je takrat poznala vsa Jugoslavija – Tata, kupi mi auto, Zeko i potočić, Kad si sretan in tako naprej. Te melodije in McDonaughove zgodbe smo vzeli za osnovo, nekaj pesmi pa smo si izmislile tudi same.

Kako to, da ste ustvarjali na podlagi otroških pesmi? Saj ni videti, da bi vam bilo ustvarjanje za otroke posebno blizu.

Jelena Rusjan: Hotela sem narediti uspešnice, nekaj, kar bo priljubljeno, otroške pesmi pa so najbolj pop pesmi, kar jih poznam: samo enkrat jih slišiš in že poznaš melodijo. Toda tema, o kateri spregovorimo, so zlorabljeni otroci in to je nekaj, o čemer se ne govori, razen v določenih strokovnih krogih. Vsi ostali smo tiho o tem. Zato sem hotela predstavo, ki bo zelo populistična in privlačna, v kateri je na odru sedem dobrih punc v mini krilcih in tako naprej, ki pa v bistvu pripoveduje zelo bizarne zgodbe o nečem, kar se dogaja povsod okoli nas.

Barbara Krajnc: Bilo je zelo zanimivo videti, kako je občinstvo sprejelo predstavo in na kakšen način smo ljudje sploh vajeni gledati svet okoli sebe. Moč podobe in prvega vtisa je zelo velika. V naši predstavi se namreč na odru nahaja ogromno stvari, polno je igračk, bleščic, vse je tako pisano in otroško…

Jelena Rusjan: “Kičerica”, a ne? Estetsko gledano smo zelo kičaste.

Barbara Krajnc: Vse je v bistvu strašno privlačno. Punce so “zrihtane do konca”, seveda z rahlimi napakami, toda vse kriči “Glejte nas!”, kot na kakem šovu na MTV. Ljudje so bili zato navdušeni nad tem, kar so videli, in sploh niso poslušali besedila. Ko pa so v določenem trenutku začeli poslušati to, nad čimer se navdušujejo, in so zaslišali sporočila, ki smo jim jih pošiljale, jih je navdala groza ob spoznanju, da niti ne razmišljamo in se tudi nikoli ne poglabljamo dlje od prvega vtisa.

Kakšni so bili odzivi občinstva po tej izkušnji?

Jelena Rusjan: Zelo različni. Bili so ljudje, ki jim je bila predstava nadvse všeč, pa tudi takšni, ki jim ni bila, ampak se z nami o tem niso hoteli pogovarjati, kar je bilo malo čudno…

Barbara Krajnc: V bistvu so bili zelo jezni na nas…

Jelena Rusjan: In zato na koncu niti nismo slišale kakih negativnih kritik, čeprav vemo, da so bile.

Barbara Krajnc: Enkrat sem se pogovarjala s prijateljem, ki se ukvarja z zlorabljenimi otroki, in ga je predstava prizadela. Imel je pripombo k vrstnem redu komadov. Predstavo smo namreč zaključile s pesmijo ABCD-arijum oziroma zadnjim stihom te pesmi, ki se glasi “Otrok je umorjen”, kar ne pušča nobenega upanja. In to je res, v naši predstavi ne ponujamo nobenih odgovorov, stanje, ki ga prikažemo, pa ostane takšno, kakršno je.

Toda vaš namen najbrž ni, da bi ponujale kakršne koli odgovore
?


Skupaj: Ne, absolutno ne!

Jelena Rusjan: Nočemo ne obsojati ne psihologizirati, saj smo konec koncev igralke in se ne ukvarjamo z otroki, zato tudi v tej predstavi ni nič terapevtskega. Kljub temu se mi zdi, da je naše stališče do kakršne koli zlorabe popolnoma jasno že iz načina, kako o tem govorimo.

Predstavljate se kot “ženska banda”, oblečene ste zelo seksi, obenem pa je vaš nastop izjemno borben – se mi le zdi, ali slišim feministične tone v ozadju?

Obe: (Smeh.) Ne, ne, ni tako.

Jelena Rusjan: V predstavi smo hotele imeti tudi fante, pa na koncu nobeden izmed njih ni mogel zaradi drugih obveznosti. Na odru smo tako ostale le punce, toda imamo super podporo s strani moškega dela – naši tehniki nam ogromno pomagajo, Jure Novak nam je napisal dva komada, naš lučkar je ravno tako opravil odlično delo. Hotela sem se pravzaprav izogniti kakršnemu koli feminizmu, toda ko ostanemo na odru samo ženske, so verjetno take povezave neizogibne.

Kaj točno pomeni, da gre za “do it yourself” predstavo, ste res vse naredile same?

Jelena Rusjan: Vse same! Glasba je naša, tako tudi besedila. Avtor dveh komadov je, kot omenjeno, Jure Novak, ostalo pa smo napisale same. Same smo sešile tudi vse kostume, vse igrače in sploh vsi rekviziti, razen šivalnih strojev, so naši oziroma iz našega otroštva.

Pa imate sploh kakšno glasbeno izobrazbo?

Jelena Rusjan: Naredila sem osnovno glasbeno šolo iz klavirja.

Barbara Krajnc: Jaz pa imam štiri leta kitare, toda tukaj ne igramo glasbil, ki jih znamo. V Škrip Orkestri igram bas in harmoniko, ki pa ju sploh ne obvladam.

Jelena Rusjan: Igramo še na ksilofon, sintetizator, boben, triangel, šivalne stroje, igračke…

Od tod torej ime? Dejansko škripate?

Jelena Rusjan: Mi ga “skoz fušamo”! V Gala hali je bilo najhujše “fušanje” doslej! Nismo se slišale…

Barbara Krajnc: …zato smo začele v napačni intonaciji…

Jelena Rusjan: …nismo bile ozvočene, cela katastrofa. Sicer pa smo se izvlekle s šarmom.

Barbara Krajnc: Toda osnovna ideja je res bila, da naredimo “škrip” orkester in smo škripanje zares vadili! Določenih stvari smo se namenoma naučile nepravilno.

Jelena Rusjan: Zares se trudimo in vadimo in hočemo odigrati najboljše, kar lahko, toda nekatere izmed nas nimajo posluha…

Barbara Krajnc: Jelena je namreč k sodelovanju dejansko povabila samo tiste ljudi, s katerimi se razume, ne glede na to, ali znajo peti in igrati.

Jelena Rusjan: Pa tudi osnovna ideja je ta, da Škrip Orkestra ostane na tej ravni. Ne želimo si nastopov na MTV ali kaj takega…

Barbara Krajnc: A ne? Jaz sem pa ravno zato začela delati…

In v prihodnosti?


Jelena Rusjan: Idej je veliko, ogromno. Obstaja možnost, da bomo naredile Škrip Orkestro 2 na temo globalnega potrošništva in bi pri tem izhajale iz Naomi Klein in Slavoja Žižka. Gre za to, da bomo…

Barbara Kranjc: …malo bolj pametne, ker bomo prihodnje leto že malo manj lepe.


Advertisements