Kritika Škrip Orkestra v Večeru

by kreatura

Mila muzika šivalnih strojev

Premiera v Gledališču Glej, Jelena Rusjan: Škrip Orkestra

Najbrž je mogoče za pričujoče početje trdega jedra treh igralk, udarjenih na muziko (Jelena Rusjan, Barbara Krajnc, Ana Franjić) ter do štirih gostij (Andreja Kopač, Leja Jurišić, Urška Vohar, Neja Tomšič), za silo ujetega pod skupno, krovno ime Škrip Orkestra, najti obilo referenc, saj artiste igralske ali plesne usmeritve, ko že enkrat obvladajo oder, pogosto odnese v glasbene projekte – ena možnih asociacij, ki pride ob spremljanju tega teatralnega koncerta najprej na pamet, gostuje prav te dni v Ljubljani v okviru festivala Ex ponto The Tiger Lillies. Vprašanje je torej, ali in če, kako uspe omenjenemu kolektivu že videno formo nadgraditi, obrniti sebi v prid, jo prepričljivo napolniti z lastno vsebino. Takoj je treba reči, da je odrsko podjetje Jelene Rusjan z babjo družbo konsistentno, saj se v njem jasno poznajo reference na njeno preteklo delo, najbolj gotovo na Večno medikacijo, v kateri sta pred leti nastopali z Barbaro Krajnc in kjer je lubenica ni najbolje odnesla, a točno ta prizor bi brez težav našel mesto tudi v Škripu. Gre torej za take vrste show in to je super.

Dalje babnice zažurajo na končno uspešno preoblečenem Glejevem odru s svojimi komadi v prepričljiv nastop, ki ga publika večkrat nagradi z aplavzi na odprti sceni. No, besedila pogosto niso najbolj izpiljena, a glasbena podlaga, predvsem pa mediji, iz katerih jo nastopajoče izvabljajo (šivalni stroji, na primer), je impresivna, da o kostumih spod šivank Kreature in Robe sistema niti ne govorimo, ker se, kot dobro vemo, tudi na arhitekturo bolj težko pleše – reči hočem, da jih je treba videti v živo. Kar primarno odlikuje Škrip orkestra, je zagnanost njegove izvedbe ter pristna zabava ob njej, kar ga odlikuje nekoliko manj, je neenotnost dramaturgije. Povedano drugače, ekipa ne gre čisto do konca. Manjka veziva med komadi, ki bi služilo za trdnejšo rdečo nit, manjka manj arbitrarni spoj vsebine in forme. Kako obrv bi tako nemara moglo privzdigniti dejstvo, da je za podajanje temačne tematike otroških zlorab izbrana forma izvenserijskega koncerta, ki že sam po sebi pritegne izjemno pozornost, zato dobimo kaj kmalu na odru klen konflikt med formo in vsebino, kar je lahko scela zanimivo, je pa v odrskem smislu tudi naporno, ker ustvarja občutek neodločnosti: ni se mogoče odločiti, čemu se (bolj) posvetiti, samemu nastopu ali vendarle krvoločnim vsebinskim poudarkom posameznih songov. Na tej točki bi bilo po mojem mnenju iz dogodka mogoče izvleči več, kar pa naj bralca in bralke nikakor ne odvrne od tega, da bi tole lucidno “škripanje” izkusil na lastni koži, saj je popis vseh muzikantskih vragolij, ki jih Orkestra z bleščečimi, dragimi gostjami na odru izvede, pravzaprav nemogoč, energetski presežek pa izjemno stimulativen.

Anja Golob

Advertisements