šKip Orkestra na Cankarjadi, klub Zakon , Vrhnika

10.november 2009 ob 2o.3o

klub Zakon

gledališki festival CANKARJADA

Vrhnika

 

 

Škrip Orkestra napada Zagreb, Močvara

UTORAK 17.11. •

21:00
KUM – KAZALIŠTE U MOČVARI predstavlja…
GLEDALIŠČE GLEJ/MESTO ŽENSK (Slovenija): “Škrip orkestra”
Jedno od najstarijih alternativnih kazališta u Sloveniji Gledališče Glej u koprodukciji sa udrugom Mesto Žensk predstavljaju svoju najnoviju predstavu “Škrip orkestra” u kojoj nas 7 glumica/glazbenica vodi kroz kabaretski kič noir! Niz bizarnih pričica nadopunjen je živom svirkom cjelokupnog ansambla, a predstava je pobrala skoro jednoglasne panegirike kritike i publike susjedne nam države. Režiju ovog spektakla potpisuje Jelena Rusjan, a standardnoj Močvarinoj publici biti će zanimljiv podatak da jednu od glavnih uloga igra Ana Franjić iz Analene. Nikako ne bi smjeli propustiti ovu pravu kazališnu poslasticu!
MOČVARA

ScREeCH OrCHESTRA GOInG TO KosoVo

Kosova International Theatre Festival

http://www.kitfestival.com

Singing, Music and Rituals – the Theater Identifying and Meeting with Itself

The Kosova International Theatre Festival, the first edition of which will run in Prishtina from 2 to 8 November 2009, is organized by the Kosovar National Theater

NOVEMBER 4, TUESDAY

at 20:00

*ŠKRIP ORKESTRA*

*NEW* blacK and wHite colLectiOn

KREATURAr  madE a neW colLectioN of beauTy caseS …baGs for your telepHones…iPods…iPhones…cigarettes…tobacCo…make uP…mmmmmmmmmmm….

cheCk thIs ouT

no.1

handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 20cm
heiGht: 14 cm

nO.2

handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 16 cm
heiGht: 12 cm

nO.3

handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 15 cm
heiGht: 12 cm

nO.4

handmaDe, 100% cottOn

wiDth: 11 cm
heiGht: 13 cm

nO.5

handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 15.50 cm
heiGht: 13 cm

nO.6

handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 10 cm
heiGht: 14 cm

nO.7

handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 14.50 cm
heiGht: 10 cm

nO.8

handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 11 cm
heiGht: 12 cm

nO.9

smalL bag for youR iPod…mobiLe phOne…or…
handmaDe, 100% cottOn
wiDth: 7 cm
heiGht: 12 cm

Lahko ubrano glasbeno škripanje naježi kožo kot odmev družbenega škripanja?

Gre za naivno sprejetje in delovanje v okviru popularnega žanra ali za njegovo ironično/parodično destrukcijo?”
Škripanje na glasbenem dogodku ni nujno boleče za ušesa. Z mojstrskim prepletom šegavega tolčenja in igranja na improvizirane inštrumente (otroške igračke, pokrovke, šivalne stroje ipd.) in učinkovitim večglasnim zborovskim petjem, je dekliška glasbeno-gledališka zasedba Škrip orkestra dodala sicer na žalost prevladujočemu škripanju gledališko-performativnih in plesnih festivalskih dogodkov nov pomen. Škripanje gre lahko tudi dobro v uho, njegovo šegavo ritmično nalezljivost pa morda vsake toliko »zmotijo« (v pozitivnem smislu) rezki toni, ki opozarjajo na realno škripanje v naši družbi. Mlada igralka Jelena Rusjan je v soavtorstvu z Barbaro Krajnc in Ano Franjić ter s spremljavo štirih back-vokalistk, svoj prvenec (premierno uprizorjen v Gledališču Glej) pripeljala na Menzin oder – v klubsko dvorano, ki je morda veliko bolj primerno okolje za tovrstni bolj glasbeni kot gledališki dogodek. Čeprav so narativna moč songov, nespregledljiva prezenca glavnih akterk ter dovršena noir-kitch, pop-emo/girl-punk scenografija in kostumografija poskrbeli tudi za nazorno teatralnost dogodka, gre njegovo moč iskati bolj v igrivi glasbeni izvedbi. To se zdi tudi glavni namen avtorice in zasedbe ansambla, ki upajo na nadaljevanje projekta na način izdaje cd-plošče s songi, ter izvedbe sledečih noir-kitch dogodkov na različne družbeno kočljive teme. Tovrstna izraba nekega formata, ki se izkaže za učinkovitega s pomočjo copy-paste-anja potencialnih sorodno provokativnih tem v preverjeno privlačno popularno formo, je vsekakor vseprežemajoča praksa mainstreem umetnosti, zlasti popularne glasbe, katere glavni namen je seveda čim večja vidnost in posledična prodaja, in v katero se uvrščajo tudi sodobni pojavi noir kitcha: od popularnih grozljivk za otroke in grozljivk za odrasle z otroki kot glavnimi (anti)junaki, do poplave goth risank in emo glasbenih skupin. Z vizualno privlačnim nastopom, prepričljivim nagovorom publike, zabavno in živahno glasbeno izvedbo, ki je po dolgem ploskanju pop koncertni formi ustrezno občinstvu seveda ponudila tudi encore, ter oglaševanju avtorskih gadgetov – neuporabnih a inventivno oblikovanih spominkov na koncertni dogodek (brošk, razglednic, uhanov…) je dekliška skupina gotovo izpolnila vse konvencije pravega girl punk-pop nastopa, ki tako kot TV medij in poplava skoraj patetičnih gledaliških predstav o nasilju nad otroki in splošni moralni degeneraciji sodobne družbe, izrablja socialne patologije v komercialne namene. Ob tem se poraja vprašanje, ali obravnavani dogodek (ne)namerno tudi sam jadra na valu te eksploatacije ali jo na kakršenkoli način problematizira? Gre za naivno sprejetje in delovanje v okviru popularnega žanra ali za njegovo ironično/parodično destrukcijo? Skratka ali Škrip orkestra uspe razkriti tudi patološko škripanje v naši družbeni zavesti ali se zaustavi le pri lastnem škripanju? Zdi se, da bi na ozadju čistega glasbeno-gledališkega užitka na ravni pop koncerta, cabareta ali nedeljskega TV varieteja, vendarle morda bilo moč slutiti nakazano avtoironijo in parodično rabo noir kitch žanra. Če se avtorica deklarativno želi ukvarjati z odgovornostjo umetnika do družbenih pojavov in iskanjem primerne umetniške forme za njihovo artikulacijo, gotovo te forme ne najde v patetični moralistični perspektivi obsojanja družbenih anomalij (kot npr. Za naše mlade dame) in tudi ne v njihovi kvazi-provokativni, v resnici pa danes že »politično korektni« kvazi-rehabilitaciji (kot Smeti na luni). Nasprotno, podobno kot filmi Tima Burtona, romani Ronalda Dahla in morda tudi lanski dobitnik Grumove nagrade- besedilo 5fantok.com Simone Semenič, s privzetjem otroške igrive perspektive v mimesisu socialnih anomalij, obenem doseže lucidno distanco do absurdnosti njihove prevladujoče moralistično-senzacionalistične obravnave v medijih, ter hkrati nakaže srhljivo realnost, ki abruptno prodira v otroški svet na način igre, ki privzema (sprevržene in nasilne) vzorce obnašanja odraslih. Z ironizacijo moralistične obravnave kočljive teme nasilja nad otroki s pomočjo noir-kitcha in obenem z ironizacijo kapitalske eksploatacije tega žanra v sodobnem medijskem prostoru, bi lahko Škrip orkestra tako jemali na dvojno ironičen in avto-ironičen način, ki pa ima veliko razkriti o še kako realnih družbenih patologijah. Kljub nesporno humorni, privlačni in zabavni izvedbi, se nam torej morda grižljaj jabolčnega človečka iz prvenca Jelene Rusjan zatakne v grlu ali nas pošteno poreže; v nasprotnem primeru pa nam v ustih pusti priokus sladkega in osvežilnega, a gotovo lahkega obroka.

Katja Čičigoj

Kritika Škrip Orkestra v Večeru

Mila muzika šivalnih strojev

Premiera v Gledališču Glej, Jelena Rusjan: Škrip Orkestra

Najbrž je mogoče za pričujoče početje trdega jedra treh igralk, udarjenih na muziko (Jelena Rusjan, Barbara Krajnc, Ana Franjić) ter do štirih gostij (Andreja Kopač, Leja Jurišić, Urška Vohar, Neja Tomšič), za silo ujetega pod skupno, krovno ime Škrip Orkestra, najti obilo referenc, saj artiste igralske ali plesne usmeritve, ko že enkrat obvladajo oder, pogosto odnese v glasbene projekte – ena možnih asociacij, ki pride ob spremljanju tega teatralnega koncerta najprej na pamet, gostuje prav te dni v Ljubljani v okviru festivala Ex ponto The Tiger Lillies. Vprašanje je torej, ali in če, kako uspe omenjenemu kolektivu že videno formo nadgraditi, obrniti sebi v prid, jo prepričljivo napolniti z lastno vsebino. Takoj je treba reči, da je odrsko podjetje Jelene Rusjan z babjo družbo konsistentno, saj se v njem jasno poznajo reference na njeno preteklo delo, najbolj gotovo na Večno medikacijo, v kateri sta pred leti nastopali z Barbaro Krajnc in kjer je lubenica ni najbolje odnesla, a točno ta prizor bi brez težav našel mesto tudi v Škripu. Gre torej za take vrste show in to je super.

Dalje babnice zažurajo na končno uspešno preoblečenem Glejevem odru s svojimi komadi v prepričljiv nastop, ki ga publika večkrat nagradi z aplavzi na odprti sceni. No, besedila pogosto niso najbolj izpiljena, a glasbena podlaga, predvsem pa mediji, iz katerih jo nastopajoče izvabljajo (šivalni stroji, na primer), je impresivna, da o kostumih spod šivank Kreature in Robe sistema niti ne govorimo, ker se, kot dobro vemo, tudi na arhitekturo bolj težko pleše – reči hočem, da jih je treba videti v živo. Kar primarno odlikuje Škrip orkestra, je zagnanost njegove izvedbe ter pristna zabava ob njej, kar ga odlikuje nekoliko manj, je neenotnost dramaturgije. Povedano drugače, ekipa ne gre čisto do konca. Manjka veziva med komadi, ki bi služilo za trdnejšo rdečo nit, manjka manj arbitrarni spoj vsebine in forme. Kako obrv bi tako nemara moglo privzdigniti dejstvo, da je za podajanje temačne tematike otroških zlorab izbrana forma izvenserijskega koncerta, ki že sam po sebi pritegne izjemno pozornost, zato dobimo kaj kmalu na odru klen konflikt med formo in vsebino, kar je lahko scela zanimivo, je pa v odrskem smislu tudi naporno, ker ustvarja občutek neodločnosti: ni se mogoče odločiti, čemu se (bolj) posvetiti, samemu nastopu ali vendarle krvoločnim vsebinskim poudarkom posameznih songov. Na tej točki bi bilo po mojem mnenju iz dogodka mogoče izvleči več, kar pa naj bralca in bralke nikakor ne odvrne od tega, da bi tole lucidno “škripanje” izkusil na lastni koži, saj je popis vseh muzikantskih vragolij, ki jih Orkestra z bleščečimi, dragimi gostjami na odru izvede, pravzaprav nemogoč, energetski presežek pa izjemno stimulativen.

Anja Golob

Kitch party & Screech Orchestra on City of Women Festival

City of Women Festival

10.30 p.m.

Menza pri koritu, Metelkova

“Kitch party & Screech Orchestra”

Photo by Nada Žgank

+

Photo by Borut Peterlin, Mladina

fRash and neW “SCREECH ORCHESTRA” tariler…

here you can chack trailer for music performance SCREECH ORCHESTRA

enJoY

kritika “škriP orkestra”

z veseljem objavljamo kritikE predsTavE ŠKRIP ORKESTRA …gledaLišČe Glej…ljubLjana

Radio Slovenija
O predstavi Škrip OrkestraMIHA ZOR: Škrip Orkestra je predvsem glasbena predstava sestavljena iz več songov, ki so bolj ali manj
spevni. Včasih spomnijo celo na znane otroške melodije, kot je tista, ko si srečen. Besedila pa so seveda
izvirna in povsem nova, vsa pa povezuje nasilje. Pesmi namreč pripovedujejo zgodbe o mučenju, takšnih in
drugačnih fizičnih ekscesih in nezmernostih, česar pa nikakor ne gre razumeti kot zgolj moraliziranje. Ne
gre namreč za združitev znanih otroških melodijo, oziroma njihovih elementov in tragičnih vsebin, ampak
so te krute zgodbe vedno povedane iz ironične, oziroma kar sarkastične perspektive. Takšno perspektivo
podpirata tudi kostumografija in scenografija. Nastopajoče so oblečene nadvse kičasto, spomnijo na zelo
neurejene barbike ali pa morda na karikirane modne domislice nekaterih osnovnošolk. In tudi scena je
napolnjena z vsakovrstnim kičem, od šivalnih strojev z raznimi dodatki, ki seveda Škrip Orkestru služijo
kot glasbila, do plastičnih punčk in robotkov, treba pa je poudariti, da so tako rekoč vsi ti predmeti v
predstavi pravzaprav uporabljeni za povzročanje zvočnih učinkov. režijsko koreografske domislice so
posrečene. Izkoriščajo znane prostore razporeditve med solistom in spremljajočimi vokalisti, vnašajo pa
tudi nekaj kabarejsko muzikalskih plesnih elementov, ki samo še dodatno poudarjajo že pred omenjeni
sarkazem, oziroma z njim ustvarjeno razdaljo do mučnih vsebin. In še beseda o petju. Gledalec bi si včasih
želel malo večjo tonsko točnost, a tudi ta nepopolnost ne le, da ne moti, morda se celo dobro vpenja v
siceršnjo celotno sliko predstave.

Delo, 18.09.2009
Ex ponto
Škrip Orkestra – napaka kiča

Koncertna predstava mlade zasedbe Škrip Orkestra se okliče kot noir-kič in se uprizoritveno giblje na tanki meji med »resnim« kičem, torej okrasnim predmetom ali delom brez umetniške vrednosti, in kičem kot indicem svobodnega izražanja subkulture, ki izstopa iz okvirov prevladujoče kulture.

Ta kič ustvarja svojo zgodbo in pomen, vendar ostaja v senci ustoličenih estetik. Skozi skrbno izdelano površino pisanih bleščičastih oblekic, mehurčkov, uporabe plastičnih otroških inštrumentov, punčk, pisanih igračk in mesarskih nožev pronicajo črnohumorne pesmice, navdihnjene z besedili Tima Burtona, Martina McDonagha in Andersena. Njihov skupni element grozljivosti se v Škrip Orkestru slogovno razvija v grotesko. Nastopajo v duhu razigranosti in sladostrastja nad pripovedovanjem okrutnih zgodbic. Pri tem so Jelena Rusjan, Barbara Krajnc in Ana Franjić skupaj s štirimi gostjami pevsko, plesno in igralsko prepričljive in duhovite. Ustvarijo si svoj svet, v katerega vstopajo s svojo idiosinkrazijo in neenotno govorno manifestacijo, ki deluje kot eden izmed prehodov v svet njihovega otroštva.

Potek njihove predstave je razgiban, vendar dramaturško ostaja na površini amorfne gmote nizanja songov in odrskih domislekov. Songi Škrip Orkestra v sodelovanju z Andrejo Kopač in Juretom Novakom ustvarjajo vsebino odrskemu kiču. To je med drugimi deklica na razpelu, ki misli, da je Jezus, sta brata »ta mučeni in ta vesel«, ki ali ubijeta starša ali pa eden umre za drugega, je zgodbica o jabolčnih človečkih, polnih britev, ki jih požrešnemu očetu podari njegova hčerka z voščilom, naj jih čuva do konca življenja in nikoli ne pojé. Oče jih seveda pojé, a tu ni nikogar, ki bi žaloval – še deklice ne, saj »mrtva v postelji sama leži«.

Vse podobe, ki se iz temnih izb, kleti in otroških sob pritepejo na Glejev oder, žarijo v bleščečem soju žarometov in so brez lažnega sočutja sprejete v času in prostoru med odrom in avditorijem. To sprejetost podkrepi še song Napaka, v kateri se ta pojem ne kaže več pejorativno, temveč kot stvar percepcije: »Vse je napaka situacije//posledica slabe koncentracije.« Tako je »Svet napaka civilizacije//veselje napaka frustracije … Holivud napaka je Bolivuda// poštenje napaka Robina Huda«. In, če je res tako, potem je tudi Škrip Orkestra napaka kiča in kritika napaka gledališča.


Eva Kraševec

RADIO ŠTUDENT

Gledališko glasbeni prvenec Jelene Rusjan ŠKRIP ORKESTRA zajema problematiko otroških zlorab, pri čemer referira na različne avtorje – Martina McDonagha, Tima Burtona in Andersena. Otroškost poskuša reflektirati skozi širši spekter, ki se ne nagiba zgolj na skrunjenje nedolžnih bitjec, ampak tudi na zlobo in preračunljivost, ki jo te zmorejo kdaj povratno sprožiti.

Predstava, samooznačena kot noir-kič, napoveduje nepretrgano kičasto kipenje scenske zasnove. Neskončno barvni rekviziti, bleščeči disko kostumi in predvsem »kričeča« interpretacija se izkažejo vse prej kot lahek zalogaj. Igralke v izmenjavajočih funkcijah pripovedovalk, glasbenic, plesalk in pevk namenoma ne prevzemajo konkretnih karakterizacij ali jasnih opredeljevanj, kar lepljenko prizorov prikaže kot živahno, razpuščeno odrsko poigravanje z očitnim mankom občutka za akutnost izbrane vsebine. Dotakniti se tako resne in tabuizirane problematike z distance – ironično ali pa skozi njeno negacijo – je hraber in predvsem tvegan pristop. Posledica se lahko nehote pojavi v spreobrnjeni percepciji, kjer se namesto presoje aktivira smeh, medtem ko morebitni intimni angažma preveva predvsem brezbrižnost. Veliko hrupa s presenetljivo kratkim odmevom.

Zala Dobovšek

ŠKRIP ORKESTRA….16.september 2009. festival ExPonto v gledališču Glej

8. september, 2009 | Špela Šku

Škrip Orkestra prepeva in igra na nože!
Prvenec Jelene Rusjan se osredotoča na temo nasilja nad otroci.

V Gledališču Glej se pripravlja zanimiva pevska predstava z imenom Škrip Orkestra. Projekt je avtorski prvenec igralke in plesalke Jelene Rusjan. Poleg avtorice v predstavi sodeluje še 6 zanimivih žensk: Barbara Krajnc, Ana Franjić, Andreja Kopač, Leja Jurišič, Urška Vohar in Neja Tomšič. Škrip Orkestra je glasbeno gledališka predstava, ki obravnava mračne teme kot je nasilje nad otroci in izgubljena otroštva, vse skupaj pa je opremljeno z estetiko noir-kiča. Zanimiva lastnost predstave je zaostren odnos med lahkotnejšimi pop vzorci in resnobno, skoraj težaško vsebino, prek katerega se izpostavlja vprašanje odgovornosti (vsakršnega) avtorja do svojega družbenega in kulturnega okolja ter smotrnosti iskanja najučinkovitejših izraznih form.

http://www.youtube.com/watch?v=XVS5Ay-qOOo&feature=channel_page

Premiera bo v okviru festivala Ex ponto 16. septembra 2009, poleg ponovitve v Gleju, pa bo predstava vključena v program Mesta žensk.

Špela Škulj